All Capone Štrajh TrioKritike

Greatest Hits All Capone Štrajh Tria so – ob eklekticizmu, katerega izvorov ne skrivajo – avtorska plošča. Nezgrešljivo. Njen oče je komponist Gregor Strniša. V čem je unikatnost Strniševih preigravanj že slišanih tem, motivov, riffov, zvočnih drobcev, ki preplavljajo okolje naše preteklosti in sedanjosti? Gregor Strniša se z zvočno tvarino po-igrava, kar pomeni: v njem ni nobene »hudobije«; kadar navaja, navedenega ne ironizira in se mu ne posmehuje. Nasprotno, navaja zato, ker je uporabljeni zvočni vzorec zanj še vedno stimulativen, ker v njem izziva potrebo po igri. In, po drugi strani: vzorci niso emblem nikakršne intelektualne sholastike, nikakršne zvokovne »metafikcije«; v njih nedvoumno zveni muzični užitek, dokončen v samem sebi, brez simbolnega preostanka. Zavoljo omenjenega užitka (njegov »zaščitni znak« je gosta mreža agogičnih preskokov, ritmičnih sinkopiranj, metričnih kontrastiranj) mladi godalci z enakim zanosom preigravajo Mozarta, Schumanna, Blackmora, Jaggerja, Zawinula, Lennona, Jerryja in Strnišo.

Ta muzika na poseben način blokira grozo civilizacijskega zgodovinskega pogorišča: po somraku vrednot je sicer v resnici vse enako (ne)pomembno in (ne)smiselno, a kljub temu – ali pa morda prav zato? – postajamo nedolžni otroci. Potopljeni smo v igro, brez spomina in brez upanja v prihodnost.

Čeprav je nekaj velikih hitov Gregorja Strniše in All Capone Štrajh Tria simpatično umirjenih, plošči ne manjka energije: My Way je bliže Sex Pistols kot pa Franku Sinatri, Strnišev Tango udari z vso močjo, medtem ko Smoke On The Polka duhovito zapraši tla med hard rockom in dobrimi veselicami. Toda to so le nekateri sestavni deli celote, za katero je značilno še nekaj več. Dobra lastnost sodobnih glasbenih tokov je vedno manjše ločevanje glasbe po stilih. Pri tem ne gre za nastajanje čudne fuzije ali hibridnih glasbenih izdelkov, temveč za prelivanje elementov različnih »zvrsti« z izrazito kompaktnim učinkom. Drugače: v glasbi ne slišimo sestavnih delov ali izhodiščnih »sestavin«, ampak samo glasbo. Če uspe nekomu te premike zaznamovati z lastno glasbo ravno sredi njih, je to pomemben uspeh. In še pomembnejši, če hkrati izda odlično ploščo. Gregor Strniša, ki ga sicer poznamo kot skladatelja glasbe za predstave Mladinskega gledališča in nekdanjega člana Srpa, je s pomočjo All Capone Štrajh Tria naredil prav to.

Seveda pri Strniši še zdaleč ne gre samo za slepo kopiranje tujih vzorov. »Njegov« kvartet je v bistvu trio in se imenuje All Capone štrajh trio (Mirko Polič Vičentič – violina, Bojan Cvetrežnik – viola, Ivan Šoštarič – čelo). Glede na to, da so začeli nastopati šele pred slabim letom, lahko že trdimo, da gre ne samo za izredno perspektivno (kar v nekem čudnem žargonu ponavadi pomeni: saj ste v redu, fantje, ampak počakajte že kakšnih deset let), temveč že dovolj kompetentno zasedbo, ki že zdaj z ustreznimi odmerki zavzetosti in ležernosti ter vratolomno spretnostjo obvladuje vse raznovrstne napore in odtenke, ki jim jih nalaga Strniševa glasba: od pobesnelega šprintanja preko nevrotičnega nemira do skoraj dekadentnega vdajanja zapeljivim tonom krasnega novega kiča.

Na njihovem repertoarju najprej pritegnejo pozornost številne, posebej zanje napisane avtorske priredbe. Čeprav se je Strniša pri tem kar potrudil in kritično prerešetal nekaj najbolj odurnih rockovskih lajn (ko na primer poslušam Smoke On The Water – z nekaj vložki jo je Strniša lepo poživil in ji dal primernejši, manj pompozen naslov Smoke On The Polka – se mi dozdeva, da ji nov medij po eni strani vdihuje prepotrebno svežino, skoraj bi rekel, da gre, glede na njeno siceršnjo kondicijo, za umetno dihanje, po drugi strani pa še bolj poudarja njeno brezupno zabitost), Mozartovih standardov in jazzovskih klasik, najdemo največje bisere v Strniševih originalnih prispevkih, se pravi v izbranih temah iz gledaliških produkcij (Klementov padec, Tugomer, Nedolžna ljubica …). Bravo!

Za vsem tem se skriva avtorska iskrivost komponista Gregorja Strniše, avtorja vseh priredb in tudi izvirnih skladb, ki jih je na plošči dobra polovica.

Najbolj posrečene so tiste skladbe in priredbe, kjer si je avtor dovolil več raziskovalnega duha in iskrive ironične napetosti, kjer je ostrina zvoka Štrajh tria najbolj upravičena in osmišljena.

Trije mladi glasbeniki: violinist Mirko Vičentič – Polič, violist Bojan Cvetrežnik in violončelist Iztok Lovrič – Lovro uspešno ozvočujejo avtorjeve ideje s solidno intonacijo, sproščenim izrazom in strogo vodenim zvokom, ki ga tudi končna produkcija (Studio Metro, producent Gregor Strniša) ohranja kompaktnega in z zavestnim pridihom nekoliko ostrega, na robu hladnega, uporabimo še mi dve tuji besedi, cool feelinga. Za višek napetosti poskrbi sam All Capone, ki se poosebljen v glasu Iztoka Lovriča – Lovra pojavi sredi glasbe in nam prišepne nekaj pomenljivih besed.

Plošča bo morda rahlo razburila psihozvočnost klasičnega občinstva, bo pa morda onemu drugemu približala zvok akustične godalne glasbe. V tem smislu je bil ameriški godalni kvartet Kronos več kot lep uvod v prepotrebno razširitev togega okusa dela naše glasbene publike.

V zvezi s ploščo je treba omeniti še humoristično poanto risanega ovitka (Natan Jurančič), oblikovanje ovitka (Iztok Lovrič & Kladivo), fotografijo (Marko Japelj in Andreja Kešpret) ter zanimivo opazko, da je bil notni material izpisan s pomočjo glasbenoračunalniškega programa Notator Logic Emagic.

Dvorana je bila razprodana in nabita do zadnjega kotička, nekaj potencialnih obiskovalcev je ostalo pred vrati. ACŠT je prvi del nastopa začel z Nedolžno ljubico Gregorja Strniše, tudi sicer komponista vseh izvirnih skladb iz njihovega repertoarja in avtorja vseh priredb. Program koncerta je obsegal premišljeno in pretehtano mešanico priredb in izvirnikov, kakršne smo pri ACŠT že vajeni. Med priredbami so bile Yesterday, Love Me Tender, In The Summertime, Bye Bye Blackbird in Je t'aime moi non plus, ki se v humorno postavljeni različici ACŠT, ojačanega še z dekliškim godalnim triom (Barbara Zalaznik, Eva Zupančič in Tina Krajnik), bobnarjem Alešem Rendlo in kontrabasistom Žigom Golobom, imenuje Ž tem. Na koncu prvega dela koncerta smo dočakali celo vokalno izvedbo, Včasih se mi zdi z recitalom Bogomirja Verasa. Med udarne dele programa sodijo trije tematski sklopi, že znana Pristop Music Suite, Glasba za godalni trio in komentatorja ter Mjuzik nacionale suite, sestavljena iz duhovito poustvarjenih ljudskih motivov. V slednjih dveh (v stavkih Modernizem in Au na senik) se Strniša domiselno in vljudno ostro, a prav nič prikrito ponorčuje iz sodobne slovenske resne glasbe. Na koncu je občinstvo z aplavzom zahtevalo in dobilo dva dodatka, Adamsove v Sloveniji in Daydream.

ACŠT se v svojem bleščečem izvajanju poigrava z oblikami, zgledi in melodijami, ki segajo od klasike do jazza, vse pa veže sproščen, s pretehtanimi odmerki ironije začinjen humor in neprisiljeno govorno povezovanje programa. S tako imenovano resno glasbo se zabava, zabavo pa jemlje skrajno resno, glasbo inteligentno razgrajuje in gradi, nič mu ni sveto, a vendar spoštuje vse, česar se dotakne.

Imamo torej odličen in reprezentančen glasbeni izvozni artikel, ki pa niti na državni ravni ne na poslovni še ni naletel na primeren odziv. Bo to kdo končno že doumel, preden bodo ACŠT, kot na primer Laibach, morda zavohali in izdali kje drugje …?

Vse skupaj je potekalo v treh ofenzivah. Najprej so pripravili tiskovno konferenco in propagandno gradivo, sledil je nastop v oddaji Radia Študent »Izštekani«, ki jo vodi Jure Longyka, na koncu pa so priredili koncert v Slovenski filharmoniji. Dvorana je bila polna, v večini pa so bili tokrat mladi gledalci.

Gregor Strniša in njegov godalni trio nista nikakršna čudodelca, sta pa znala z inteligentnimi potezami in veliko domiselnosti in humorja pridobiti občinstvo. Gre za glasbo, ki je dejansko vredna poslušanja, je slojevita, polna izkazovanja različnih čustev, napisana je duhovito in mojstrsko, v nekoliko zastarelem, ko gre za Strnišo, pa tako plodnim postmodernističnim ustvarjalnim znanjem (nič mi ni tako tujega in neznanega, da tega ne bi mogel uporabiti v mojih skladbah, se glasi njegov moto). Ima svoj ansambel, za katerega piše kot v starih dobrih časih, kadar ima na voljo dobro uglašen klavir, z njim zaigra, pogosto pa vabi k sodelovanju tudi druge glasbenike in scenske umetnike. Lahko bi rekli, da gre za pravi mali postmodernistični cirkus.

V tej glasbi je precej prefinjenega humorja in cinizma. Skladatelj iz vseh teh delčkov zlaga svojo sestavljenko, pa naj gre za glasbo za godalni trio ali pa ljudsko, džez oziroma popularno glasbo. Gregor Strniša in njegov trio so predvsem v službi glasbe same. Glasbe, ki nas bo ganila tudi zaradi skladateljevih zamisli ter vrhunskih izvedb violinista Vasilija Meljnikova, violista Bojana Cvetrežnika in violončelista Igorja Mitrovića, pa tudi scenskih dodatkov in gostov, ki jih je bilo tega večera kar precej.

Če bi odvrgli vso to zunanjo sliko, pa za Strnišo zdaleč ne bi mogli reči, da je »cesar gol«. Treba je le pozorno poslušati krstno izvedbo skladbe Moto z mojstrsko vodenim kontrapunktom in krhko zvočno fakturo ali pa premierno izvedeno Mjuzik Nacionalno Suito, v kateri se tako inteligentno poigrava z nekaterimi znanimi slovenskimi narodnimi pesmimi, hkrati pa posega po nenavadnih, a učinkovitih kombinacijah, kot je Ravelov Bolero z rezijanskimi melodijami ali paganinijevska virtuoznost, pomešana z nežnimi slovenskimi vižami. Strniša in njegovi glasbeniki, ki imajo radi to igro in so pravzaprav sokrivci v tej glasbeni zaroti, so veliko prepričljivejši v tistih skladbah, v katerih prepoznamo gradivo, iz katerega delo nastaja, kot pa v skladbah, ki so, muzikološko gledano, parafraze ali variacije na znano temo. Gre za teme, vzete iz popularne glasbe, resne glasbe in vseh drugih oblik glasbe (džez, narodne pesmi). Nihče nima pravice, da pesem Yesterday razglasi za »limonado« ali pa v Schumannovem Sanjarjenju tempo in ritem spremeni do neprepoznavnosti. All Capone štrajh trio v glavnem izvaja glasbo, ki še zdaleč ni dolgočasna, čeprav ima v sebi vse tiste elemente dobro in – skoraj bi lahko rekli – akademsko pisane glasbe za godalni trio (pa tudi za kvartet, sekstet, različne druge inštrumente in glas), zato ni nič čudnega, da je občinstvo na koncu tega dveurnega glasbeno-scenskega maratona z navdušenim ploskanjem nagradilo skladatelja in njegove sodelavce.

Na koncu pa moramo ugotoviti še eno stvar. Koncert je trajal predolgo, zlasti za dvorano, ki je sicer zelo akustična, vendar pa skorajda nima zračenja. Ministru za kulturo predlagamo, naj nemudoma odobri denar za vgraditev neslišnih naprav za ohranjanje temperature v koncertni dvorani.

Vse to se je pokazalo tudi ob letošnjem koncertu, kjer so Vasilij Meljnikov, Bojan Cvetrežnik in Igor Mitrovič (člani All Capone štrajh tria) z gosti najbolj prepričali ob izvedbi sedmih kratkih glasbenih šal pod naslovom 7 kurze štuke. Med njimi sta z zavzetostjo in domovinskim patosom publiko najbolj navdušila sopranistka Katja Konvalinka in njen spremljevalec Jaša Jamnik, omeniti pa velja tudi Cvetrežnikov solo, do katerega ne pride, Balado za Adelino z žagistom Tomažem Podobnikarjem in nastop v modra krila in bele nogavice oblečenega dekliškega kvarteta Slovenske Harmonije.

Dobra kondicija

Zanimiv je bil tudi nastop orkestra ISO 2001 z Mozartovim koncertom za klarinet in orkester ter solistom Andrejem Zupanom, vendar se zdi, da je imel Strniša pri tej priredbi izdelano vizijo le za prvi stavek, medtem ko je preostala dva zgolj skrajšal na skorajda nerazpoznaven minimum. Omembe vredni sta vsaj še skladbi Onkraj mavrice s pozavnistom Otmarjem Senegačnikom in za vse tiste, ki še vedno ne verjamejo v kakovost treh godalcev, odlična izvedba prvega stavka Tria za violino, violo in čelo A. Schnittkeja.

Glasbena in situacijska komika All Caponovcev pa skriva v sebi tudi pasti, saj izgubi svoj učinek, če publika posamezne skladbe že dodobra pozna. Prav zato stari hiti, kot so Sanjarjenje, I Can't Get No idr. v drugem delu koncerta niso povsem prepričali.

All Capone štrajh trio je torej še vedno v dobri koncertni kondiciji, le da v njihovem repertoarju včasih pogrešamo kakšno daljšo in v glasbenem smislu tehtnejšo skladbo Gregorja Strniše, njihovega ustanovitelja in komponista.

Bil je petek šestnajstega, čisto navaden dan, rahlo mrk, rahlo deževen in pomladno lenoben, ki pa je marsikateremu poslušalcu razodel preprosto resnico: glasba je prostor (tudi) vedrega in šaljivega duha, prostor z dimenzijo temperamentne igrivosti. Jasno, plemenito dvorano dobrovskega gradu so z gegi in z vrhunskimi glasbenimi domislicami napolnili člani All Capone štrajh tria z gosti, tako rekoč 'antiprohibicijska' združba hedonistov in odličnih muzikov, ki sistematično gradi novo paradigmo 'prekrvavitve' seriozne glasbene tradicije.

Saj vemo, sodobna glasba, tista v polju nadvse resne izraznosti, je nemalokrat zgubljala stik s svojim naslovnikom. Vsi prebegi v razne modernistične smeri so se navadno 'končali' v totalni konklavi samozadostnosti in so le redko vzpostavili most s poslušalstvom. Kar nekajkrat se je 'resnost' izkazala kot dokaj 'neresna' vaja v larpurlartističnem slogu, od katere seveda ni imel nihče posebne koristi. Ste še ljubitelj serialne glasbe ali polucij dodekafonije, nemara pomenljivih tišin Johna Cagea? No, takole, iz parterja poslušano. Seveda je brez vrednotenja s stališča neke zgodovinske utemeljenosti te pojave nemogoče in precej neodgovorno označiti kot 'čisti fole', saj ima vsak 'odmik' od občosti in splošne sprejemljivosti nekakšen smisel v poznejši fazi, bodisi v zanikanju samega pojava, se pravi v njegovem nasprotju, ali pa v redukciji, to je v 'prilagoditvi' poslušalskim potrebam.

Kar nekaj glasbenih resolucij je že imelo tudi evolucijski značaj. Denimo, konkretna glasba, ki je dokončno uveljavila zvok kot izrazno sredstvo in 'odrešila' ton njegove dominantne, 'čistunske' vloge. Ali drugače: ekstremi so potrebni in nadvse nujni, ker eksplicitno določajo mainstream, glavni tok glasbene produkcije. In prav slednje, se pravi nekakšen povratek k 'bistvu stvari', je v našem prostoru (seveda na področju t. i. resne glasbe) opravil Gregor Strniša, spiritus agens, zvočni zabavljač, skladatelj, večpomenski spremljevalec in duhovni pokrovitelj All Capone štrajh tria.

Postavil se je na zanimivo stališče: resni glasbi, denimo, Mozartovemu Koncertu za klarinet in orkester, je podložil 'neresne' tone, rockerski glasbeni produkciji, v našem primeru v razponu od Elvisa Presleyja prek karizmatične skupine Deep Purple do večnih Rolling Stonesov, pa je istočasno nadel okovje 'resnosti' in osebnih intervencij. Glasba je snov, je zvočna masa, ki jo je moč gnesti na vse načine. Toliko kot je kruhov na svetu, toliko je tudi glasbenih pogač. Strniša s svojim ansamblom peče slastne žemljice, take, ki teknejo vsem glasbe lačnim. Prebrisano jih sicer uvede z 'elektronskim preddverjem', ki nas pred začetkom koncerta 'usmerja' na prave frekvence, nas skuša uglasiti na zvok prostora, ki je pač zvok neke trenutne situacije, zvok, ki skuša biti razbremenjen vseh tradicij, obligacij, sociomuzikalnih uzanc in vnaprejšnjih (na osnovi preteklih) pričakovanj.

Tisto elektronsko migotanje je, vsaj tako se zdi, najprej skušalo pomesti prostor mnogih smeti, ga izvleči iz zvočne mreže, ki so jo spletli pajki malomeščanskih estetik, da bi lahko potem v njega, v prazno, nedolžno okolje čiste tišine instalirali vedre in nemalokrat do sproščujočega humorja 'nakvašene' zvočne ekskurze violinist Rok Zgonc, violist Bojan Cvetrežnik, klarinetist Andrej Zupan, sopranistka Katja Konvalinka in 'večvložni' nosilec celotnega projekta Gregor Strniša osebno. Vse to pa v vrhunski, tako rekoč izjemno muzikalni (tako tehnično kot izrazno neoporečni) podobi. Pravzaprav blazna resnost na 'neresni' podlagi, strahotno soočenje časov, vsebin, stilov v kompilaciji nekakšne postmoderne opcije, ki na osnovi zvočnih citatov skuša graditi novo – bodimo odkriti – resnično všečno in poslušljivo zvočno akropolo. Res je: muze so znale uživati v glasbi. All Capone štrajh trio pa tudi!

Prva sinteza

Fenomen All Capone Štrajh Tria je namreč dvojen: v skladateljskem konceptu, ki je blizu retrogardizmu; jemanju glasbenih motivov iz različnih obdobij in zvrsti, od folklore, jazza, popevke do najbolj znanih klasičnih del (Bach, Mozart, Ravel …) v avtorskem aranžmaju, in v sodobnem pogledu na združevanje glasbenega izročila zadnjih desetletij na način zanikanja vseh koncertantskih pojavnih oblik. To zanikanje je možno samo z novim slogom, kot mešanica stilov, s posegom v teatrsko dimenzijo, v posameznih trenutkih že skorajda kot skeč (klarinetist Zupan), a s pogojem glasbenega profesionalizma, brez katerega koncert ne bi imel smisla.

Gregor Strniša je v iskanju izvirnega sporočila neobremenjen s tradicijo; njegova spogledljiva svoboda (preteklost potrebuje, da se je osvobodi) je morda napoved konceptualno daljših in kompozicijsko zahtevnejših del. Prva sinteza je dosežena, profesionalnost vseh treh glasbenic pa skladatelju narekuje še ambicioznejši pristop.

Resia Valley je peta plošča tria po Greatest Hits in 1 temi, 1000 pristopov ter predlani hkrati izdanih ISO 2001 in Jaz Srce Kič. Strniša označuje Rezijo za živ glasbeni muzej Evrope. Pravi, da je izvor rezijanske glasbe zaradi geografske zaprtosti in izoliranosti moč slediti vse do Keltov ter najti enako strukturo pri Bretoncih v Franciji, Škotih in Ircih. Dodaja pa še, da je zasedba tria skoraj identična rezijanski z dvema violinama in čelom. V triu – v dobrem desetletju je združeval prek štirideset glasbenikov – so tokrat bili violinist Matic Anžej, violist Klemen Bračko in čelist Gorazd Strlič.

Strniša poudarja tudi, da je rezijanska instrumentalna glasba namenjena zlasti plesu. In res ob plošči kar »zasrbijo pete«. Zelo posrečeni so dodani avtorski elementi rokenrola ali bluza, vrhunec pa je skladba Antonio v Reziji, izjemna rezijanska priredba Vivaldijevih Štirih letnih časov.

Ta osamljena pozicija, izvrženost iz mainstreama, je v njegovem delu stalno prisotna. Čeprav je mainstream konstanta ne le njegovega idejnega izhodišča, ampak tudi kulture kot take, je njegova svoboda svoboda karikaturista angleške sorte, z avtorstvom in distanco. Njegov najnovejši projekt Lublana je bulana je vračanje k temelju koncepta: izčiščena parodija melodramatičnosti je tu najmočnejša.

Veliko stila in kljubovanja

Edini, ki mu je v resnično oporo, je baritonist, v Gradcu šolani Aleš Marčič. Brez njegove dvojne izkušnje, na eni strani opernega insajderstva, na drugi pa outsajderstva v obliki ščepca kritične razdalje do čustev opernih del, tudi Strniša ne bi imel pravega medija. Zamislite si, da je dvojica iz Pankrtov naredila pravo antiopero brevis z antirecitativi, arijami, preludiji, interludiji in postludiji! Z valčki, tangi, marši, passacagliami, malimi nočnimi zvoki, modulacijami iz dura v mol, ki denimo pri komadu Bandiera Rossa pomeni lamentacijo za rdečo zastavo na kvadrat. Ki ni žalost iz srca in tudi ne čisti cinizem, ampak »razsvetljenost« Learovega norčka, ki komentira prizore življenjskega odra z največje možne daljave. To pa je največja vrednost Strniševega dela, neodjenljivi Credo qui absurdum est. In tudi perpetuum mobile, ki vsakič znova s pojačano potenco spreminja godala v podivjane, energetsko neizčrpne mehanizme, ponavljajoče figure ali riffe, ki izvorno niso njegovi, pa potem to vendarle postanejo. Včasih celo preveč, ker so tik pred tem, da se izrabijo in ostanejo manira.

Gregor Strniša in Aleš Marčič sta libidinoznost Pankrtov ovila v perverznost visoke meščanske kulture, in to zelo celovito, tudi s pevčevo toaleto, ki je vsebovala obvezne manšetne gumbe. Tako vsakdanjik kot prevratni družbeni dogodki so eno, ni pa ne Pankrtom ne Strniši vseeno. Zato je veliko stila, okusa, kljubovanja in vztrajanja. Tako avtorja kot pevca. Ki se je prijelo tudi tria, čeprav ne čisto vseh in ne čisto dokončno.

Pričujoči podvig tria je Strniša napovedal v značilno svojem, duhovitem, ter obenem pravoverno pankovskem slogu: »Bach je mrtu. Mozart je mrtu. Beethoven je mrtu. Pank je mrtu. Tud Štrajh Trio se že slabo počut … Za zgodovino, pank še naprej!« Na spored je uvrstil seveda predvsem skladbe Pankrtov, kakor jih je priredil za godalni trio in glas. Poleg tega pa je s triom predstavil še gradivo z nove plošče tik pred izidom, All Capone Štrajh Trio v Reziji. Gre za prvo ploščo po predlanskih kar hkrati izdanih dveh odličnih, tudi multimedijskih ploščah ISO 2001 in Jaz Srce Kič, ki sta sicer bili prvi plošči tria od začetka druge polovice devetdesetih let.

Predelave skladb Pankrtov v tako rekoč klasično glasbo se je Strniša po lastnih besedah lotil iz več razlogov. Eden od njih je bil, da je kot klaviaturist igral s Pankrti zadnje leto njihovega delovanja (med drugim na zadnji jugoslovanski turneji, tudi v Beogradu, ali na koncertu za četverico JBTZ v ljubljanskem Zvezda parku). Poudaril je, da je predelave napovedal in se jim začel posvečati že leta 1994. Načrtoval je sodelovanje s pevcem Gojmirjem Lešnjakom Gojcem (sredi osemdesetih let sodelavcem v inventivni zasedbi Srp), ki pa je tedaj bil zaposlen z drugim projektom.

Kasneje je nameraval prirediti Pankrte v obliki šansona. Nazadnje pa se je odločil, kakor pravi, za čim večje nasprotje, vsaj kar zadeva zasedbo in seveda zvok, torej tako rekoč pank »proti« klasiki. Sicer meni, da besedila Pankrtov še zmerom izžarevajo moč in ostrino ter delujejo zelo kritično in udarno. Njihovo glasbo pa označuje za kakovostno tudi v glasbeno-strukturalnem smislu, saj jo po njegovi ugotovitvi odlikuje zelo zanimiva, izčiščena zgradba, ki jo je mogoče obdelovati in predelovati v nove oblike.

Kakor je razložil, je ponekod v predelavah skušal zadržati ostrino panka, hkrati pa ga prav resno, tako rekoč operno oziroma v slogu samospeva, ujeti v kalup klasične glasbe, kar po njegovi oceni ob vsej protislovnosti lahko deluje humorno in morda tudi nostalgično. Tako je na primer ponarodelo Bandiero Rosso deloma skušal preleviti v žalostno propadajočo komunistično himno, legendarno naslovno skladbo Lublana je bulana v komorno glasbo 20. stoletja, Brate in sestre pa v slavospev tako imenovanemu turbo-kapitalizmu itn.

V triu, ki je v več kot desetletju delovanja združeval prek štirideset, če ne celo petdeset glasbenikov, so tokrat bili violinist Klemen Bračko, violist Peter Ugrin in čelist Gorazd Strlič, njihov gost pa je bil baritonist Aleš Marčič. Ob izpostavljanju njegove kakovosti ga je Strniša predstavil še kot 30-letnega univerzitetno diplomiranega inženirja elektrotehnike iz Maribora, trenutno študenta podiplomskega študija solopetja na univerzi v avstrijskem Gradcu. Med njegovimi dosežki pa je navedel tudi solističen nastop z orkestrom Slovenske filharmonije septembra 1998, vlogo Antonia v Mozartovi Figarovi svatbi predlani oktobra v avstrijskem Leobnu in vlogo Maseta v Mozartovem Donu Giovanniju lani novembra v Gradcu.

Tokrat »pankerski« All Capone Štrajh Trio je navdušil tudi po Marčičevi zaslugi, zlasti ob njegovih najbolj »poduhovljeno-samospevnih« izvedbah sicer najudarnejših besedil Pankrtov, ki so tako dobila povsem novo razsežnost in razvedrila, kakor se je zdelo, celo predstavnike Pankrtov na čelu z neuničljivim Petrom Lovšinom. Kar pa zadeva morebitno ploščo Lublana je bulana, bo nanjo treba žal še nekaj časa počakati, po Strniševih besedah že samo zaradi pridobivanja finančnih sredstev za izdajo.